V kolikor bi snoč več razmišljali o posledicah svojih dejanj, bi lahko navzoči bolje začeli ponedeljin dnevniški sestavek. Tisti z manj sreče smo dan začeli malo za šalo, malo pa navkreber; a kot bi poetično djal g. Svetek-Zorin, smo v borbah, ponižanju, zmagah in trpljenju našli svoj pravi obraz (ga pa vsaj nismo našli mokri, kot tisti, ki so se prepustili novospečenemu knapovskemu vodstvu).

Toda glej, za vsakim švicom posije jasna kopalniška luč. Uradno smo zagnali najprej naše projekte, nato pa še Tomaževe železnice. Sledila je

Ni sledila. Nocoj ne bom govoričila. Skrila bom svojo ženo, šla po požirek vode in nato dokončala stavek. Zazrla se bom v nebo in ne bom videla zgolj beljakovin rastlinskega izvora, videla bom zvezde. Zakaj se še zdaj zaje*avam z osem? Vse me boli melancani so pet od deset ampak jaz grem jaz grem naprej. Ne morem živeti v temi trgovinica torek pri ne ne bom več jaz moram iti. Kdo je sonce in kako se ima jaz tega ne vem ona je zvezda JADRO, ne boji se on viharja. Ne – zdaj sedim na stolu – ni stola – mize ni – ničesar ni – koga poznam? Jaz sem Domen Zevnik. Jaz sem Domen Zevnik. Jaz sem Domen Zevnik. Ni rekel, da ni tranzitiven. Mati so mi včeraj poslali sliko ježa niso me vprašali kdo je jež ne poznajo ga a jaz vem, jaz ga vidim, on je na strehi in na balkonu in pod posteljo in v mojem kozarcu. To se je zgodilo. Kdaj bom šla naprej, ne vidim več zvezd, vidim sonce, ki mi žge v oči, a ga ne vidim, ne, kaj sem rekla, on je na drevesu, ne vidim ga, skril se je, pozabila ga bom, pozabila bom

Pavza.

Na večernem predavanju nam je Jasna Urbančič s podjetja Teads predstavila A/B teste.

Čakali smo dolga leta na tarok, kodne besede in ostale igre, ki smo jih igrali pozno v noč, ko smo čakali dolga leta in noči na tarok in igre besed in kode, ko se je čakalo na noč in na dan in igrali smo družabne igre in vse kar imamo od družabnih iger in vse pod nočjo in tarok je dolg in leta so kratka in vse pod soncem je majhno in midva sva tu in vsi smo v taroku in noč je med nama in sonce zakril je mesec.

Spoštovani gospa predsednica, gospoda Kuzmana. To je marsovski dnevnik in prva jutranja kronika.

V večernem predavanju je dr. Jaka Hedžet s Fakultete za naravoslovje in matematiko v Mariboru predstavil problem ojačanega pronicanja v kvadratnih mrežah. Čeprav je predavanje sosede ločevalo po tistem, po čemer se ločevati ne sme, dnevniška redakcija vztraja, naj bralec le ljubi svojega soseda, čemur bivalci sobe 26 tudi dosledno sledijo.

Šport. Tekaška divizija je med jutranjo etapo okoli Fieškega ribnika uspela zmanjšati prednost tekaške sekcije sindikalnega doma Slovenskih železnic, ki je kljub vrhunski pripravljenosti sicer zamudila na štart. Plavalna reprezentanca je popoldan v disciplini 50 metrov prsno zanesljivo premagala ekipo OŠ Matije Čopa Kranj.

Sledijo čestitke in pozdravi. Za trenutek naj odloži delo Mariborka, ki ji naročniki oglasa želijo hitro okrevanje modric. Pozdravljamo tudi Luko Koper, ki se mu stanovalci sobe 25 zahvaljujejo za njegov obstoj v sredini. Prav tako pa ne smemo pozabiti na Uživalca faze REM in njegovih treh nog, ki danes godujejo. Iskrene čestitke!

Za konec si še poglejmo vreme. Jutri bo precej jasno. Na Primorskem bo pihal jugozahodnik. Najvišje dnevne temperature bodo od 31 do 36°C. Navkljub vremenu si bo Ježek nadel dolge nogavice z zimskim vzorcem. Opravo bo nadgradil z modro majico, s katero bo docela izpolnil svojo podobnost s Sonikom.

Poslušali ste prvo jutranjo kroniko.

Vrtni palčki in trobentice me kličejo, ko hodim navkreber. Zvončki in slani lasje pred mano frfotajo v vetru s kraške planote. Skozi gnečo zagledam beli križ. Vonj sončne kreme in poletnih počitnic. Drobtinice mandljevega kruha se razprostirajo po nebu. Prevračajo se in kotalijo. Sama črnina je okoli mene. Ne morem odpreti oči in ne čutim svojih nog. V suhih ustih okušam varuhe planeta. Spominjam se, da mi je nekdo povedal, kako skrbijo za plankton, a jaz se tega ne spomnim več. Želim si. Samorog me ne ustavi na vrhu griča. Pogledam gor v nebo in zagledam šahovnico, skozi katero pronicajo beli sončni žarki. Slišim ocean. Tržaški zaliv. Na starem parniku, ki prevaža sol, ga še zadnjič uzrem, preden z ostalimi prestopniki odplujemo na zahod. Vidim zvonik cerkve sv. Jurija in nato še piranski svetilnik. Vidim portoroške plaže, skladišče soli, neštete jadrnice, soline, bele avione, savudrijski svetilnik in galebe in citruse in luči in nič. Potem pa dolgo nič. Preko sobe vržem vrečko čipsa in je voda. Jokati se začnem. Slišim zvezde, ki mi šepetajo, naj hodim naprej. A moja stopala se ne dotikajo več tal. Na obzorju zagledam majhno belo luč. Veča se.

Urban Merhar iz pozavarovalnice Sava Re vodi večerno predavanje o zavarovalnicah in upravljanju tveganj.

Nekje sredi dneva te začne boleti glava, ko se zaveš, da bo do večera bolečina prešla še na vrat in del tvojih ramen. Navajen si je. Kot detel te najprej kljuva le za očmi, potem pa čez čas, ne veš točno kdaj, začne utripati po vsem tvojem telesu. Ujet si v roju luči, ki nenehno sijejo v tvoj obraz, v tvoje oči, sijejo okoli tebe, sijejo skozi tebe, in te luči niso tople, ne, so kot žgoče črno sonce, ki ne pozna drugega, kot da sije vate in žge ... Poskušaš zatisniti veke, a nekako veš, da jih ne moreš, kajti njihova svetloba pronica v tvoje telo in skozi tvoje lase in vse do mene. Sonca ne poznaš, toda čutiš, veš, da on ne premore sovraštva, a žge prav tako. Ne veš več, ali je to, kar vidiš, resnično. Nikoli nisi vedel. Nekdo se pogovarja s tabo – morda se ti to le dozdeva – a ne slišiš njihovih besed, vse je le šum, prežet z bolečino, ki vztrajno sije in utripa nekje v tebi. Kako si želiš, da bi zaprl oči in pozabil … a ne moreš pozabiti, dokler tečeš. Vse je temno, a vse utripa, in ne moreš se ustaviti. Spominjaš se, kako si nekoč še mogel spati, a zdaj tega ne znaš več. Ne poznaš več vonja svoje odeje, ne čutiš več lahnega piša vetra, ki kdaj uide skozi okno tvoje sobe, in ne poznaš več teme, ki te je tako rada objela. Nad tabo zdaj raste breza. Njene korenine segajo proti tlom in trgajo, režejo, da bi pognale. Ko bi le prepoznale spet črno zemljo, da bi v njej smele tiho ležati … Toda ne pustiš jim, kajti kam bi se usidrale, če tečeš? One so gozd in one bi vzele svojo žrtev.

Petkovo jutro smo pričeli z zajtrkom, ki mu je kot običajno sledila še telovadba. Nato smo nadaljevali z delom na naših projektih, saj smo včeraj dobili kar nekaj popravkov naših mentorjev. Imeli smo tudi poskusne predstavitve. Po kosilu pa je bil čas za težko pričakovan vrhunec našega tedna — veliko marsovsko pustolovščino! Na njej smo se po skupinah podali na pot, na kateri so nas na svojih postojankah čakali mentorji z nalogami. Po pustolovščini je bil čas še za tradicionalen mafijski marsovski piknik. Takrat so zmagovalci prejeli čast razbiti ta veliko marsovsko čokolado, ki so jo potem tudi razdelili med ostale Marsovce. Večerno dogajanje se je zavleklo pozno v noč.

(Dodatek: zjutraj smo ugotovili, da to ni prvi petkov dnevnik, in da Jure ni edini, ki je ponesreči poljubil svojega najboljšega prijatelja. cmok)

Kaj plakaš, ti dobri človek?
Dneva je konec —
kaj plakaš opolnoči?
Večer je — zbogom!
Z mano bolí ste in radost delili;
še dosti, dosti bi povedal …
na obali, ob jezeru,
kdo delil bo zdaj?
Spet cvetijo spominčice —
a vse besede v prsih mró …
Na obali, v mojem srcu,
preveč je sreče,
morda ga boš našel tudi ti!
Kaj plakaš, ti dobri človek,
je žalosti v njem preveč?
Zdaj ostal je le spomin …
morda ne bom vas videl več!
Z mano ves teden ste nosili …
ste ranjeni z ostjo spoznanj?
Poglej, saj ni prvič konec marsa …
zbogom! Morda boš našel me —
in glej! Ko rože ovenijo
morda ga boš našel tudi ti!