MaRSovski dnevnik

Vrtni palčki in trobentice me kličejo, ko hodim navkreber. Zvončki in slani lasje pred mano frfotajo v vetru s kraške planote. Skozi gnečo zagledam beli križ. Vonj sončne kreme in poletnih počitnic. Drobtinice mandljevega kruha se razprostirajo po nebu. Prevračajo se in kotalijo. Sama črnina je okoli mene. Ne morem odpreti oči in ne čutim svojih nog. V suhih ustih okušam varuhe planeta. Spominjam se, da mi je nekdo povedal, kako skrbijo za plankton, a jaz se tega ne spomnim več. Želim si. Samorog me ne ustavi na vrhu griča. Pogledam gor v nebo in zagledam šahovnico, skozi katero pronicajo beli sončni žarki. Slišim ocean. Tržaški zaliv. Na starem parniku, ki prevaža sol, ga še zadnjič uzrem, preden z ostalimi prestopniki odplujemo na zahod. Vidim zvonik cerkve sv. Jurija in nato še piranski svetilnik. Vidim portoroške plaže, skladišče soli, neštete jadrnice, soline, bele avione, savudrijski svetilnik in galebe in citruse in luči in nič. Potem pa dolgo nič. Preko sobe vržem vrečko čipsa in je voda. Jokati se začnem. Slišim zvezde, ki mi šepetajo, naj hodim naprej. A moja stopala se ne dotikajo več tal. Na obzorju zagledam majhno belo luč. Veča se.

Urban Merhar iz pozavarovalnice Sava Re vodi večerno predavanje o zavarovalnicah in upravljanju tveganj.

Spoštovani gospa predsednica, gospoda Kuzmana. To je marsovski dnevnik in prva jutranja kronika.

V večernem predavanju je dr. Jaka Hedžet s Fakultete za naravoslovje in matematiko v Mariboru predstavil problem ojačanega pronicanja v kvadratnih mrežah. Čeprav je predavanje sosede ločevalo po tistem, po čemer se ločevati ne sme, dnevniška redakcija vztraja, naj bralec le ljubi svojega soseda, čemur bivalci sobe 26 tudi dosledno sledijo.

Šport. Tekaška divizija je med jutranjo etapo okoli Fieškega ribnika uspela zmanjšati prednost tekaške sekcije sindikalnega doma Slovenskih železnic, ki je kljub vrhunski pripravljenosti sicer zamudila na štart. Plavalna reprezentanca je popoldan v disciplini 50 metrov prsno zanesljivo premagala ekipo OŠ Matije Čopa Kranj.

Sledijo čestitke in pozdravi. Za trenutek naj odloži delo Mariborka, ki ji naročniki oglasa želijo hitro okrevanje modric. Pozdravljamo tudi Luko Koper, ki se mu stanovalci sobe 25 zahvaljujejo za njegov obstoj v sredini. Prav tako pa ne smemo pozabiti na Uživalca faze REM in njegovih treh nog, ki danes godujejo. Iskrene čestitke!

Za konec si še poglejmo vreme. Jutri bo precej jasno. Na Primorskem bo pihal jugozahodnik. Najvišje dnevne temperature bodo od 31 do 36°C. Navkljub vremenu si bo Ježek nadel dolge nogavice z zimskim vzorcem. Opravo bo nadgradil z modro majico, s katero bo docela izpolnil svojo podobnost s Sonikom.

Poslušali ste prvo jutranjo kroniko.

V kolikor bi snoč več razmišljali o posledicah svojih dejanj, bi lahko navzoči bolje začeli ponedeljin dnevniški sestavek. Tisti z manj sreče smo dan začeli malo za šalo, malo pa navkreber; a kot bi poetično djal g. Svetek-Zorin, smo v borbah, ponižanju, zmagah in trpljenju našli svoj pravi obraz (ga pa vsaj nismo našli mokri, kot tisti, ki so se prepustili novospečenemu knapovskemu vodstvu).

Toda glej, za vsakim švicom posije jasna kopalniška luč. Uradno smo zagnali najprej naše projekte, nato pa še Tomaževe železnice. Sledila je

Ni sledila. Nocoj ne bom govoričila. Skrila bom svojo ženo, šla po požirek vode in nato dokončala stavek. Zazrla se bom v nebo in ne bom videla zgolj beljakovin rastlinskega izvora, videla bom zvezde. Zakaj se še zdaj zaje*avam z osem? Vse me boli melancani so pet od deset ampak jaz grem jaz grem naprej. Ne morem živeti v temi trgovinica torek pri ne ne bom več jaz moram iti. Kdo je sonce in kako se ima jaz tega ne vem ona je zvezda JADRO, ne boji se on viharja. Ne – zdaj sedim na stolu – ni stola – mize ni – ničesar ni – koga poznam? Jaz sem Domen Zevnik. Jaz sem Domen Zevnik. Jaz sem Domen Zevnik. Ni rekel, da ni tranzitiven. Mati so mi včeraj poslali sliko ježa niso me vprašali kdo je jež ne poznajo ga a jaz vem, jaz ga vidim, on je na strehi in na balkonu in pod posteljo in v mojem kozarcu. To se je zgodilo. Kdaj bom šla naprej, ne vidim več zvezd, vidim sonce, ki mi žge v oči, a ga ne vidim, ne, kaj sem rekla, on je na drevesu, ne vidim ga, skril se je, pozabila ga bom, pozabila bom

Pavza.

Na večernem predavanju nam je Jasna Urbančič s podjetja Teads predstavila A/B teste.

Čakali smo dolga leta na tarok, kodne besede in ostale igre, ki smo jih igrali pozno v noč, ko smo čakali dolga leta in noči na tarok in igre besed in kode, ko se je čakalo na noč in na dan in igrali smo družabne igre in vse kar imamo od družabnih iger in vse pod nočjo in tarok je dolg in leta so kratka in vse pod soncem je majhno in midva sva tu in vsi smo v taroku in noč je med nama in sonce zakril je mesec.

Ko se bralec na to veselo nedeljkovo popoldne ozre po vstali primorski, mu more v oči pasti skladovnica zrnatih usedlin, sestavljena iz menjajočih se plasti peska, peščenjaka, laporovca, redkeje tudi slojev apnenca in ilovice (bojda večinoma eocenske starosti, tako pravijo prijatelji s proste enciklopedije) — a na drugo stran zalivov fieških, kamor sonce med predavanji ne sije, tja ga je lokalna prometna škifofka napotila grta v breženko.

Tisti, ki nam guma ni počila in zaradi neznanih vzhodnoazijskih virusov nismo opravičeno izostali, smo svoje novačenje v marsovski kov pričeli z malopogovorno travmatično izkušnjo in miksom največjih svetovnih hitov (ne si pozabit pol neki za pisat vzet). Okolju prijazno pozdravljeni in s podrobnostmi seznanjeni smo se bolje spoznali s pomočjo priljubljene igre v malo manj priljubljenem krstilniku. Izkaže se, da vsak Velenjčan ne pozna gaserja.

Tako kot se nekateri ne morejo vzdržati vstopa v zbornico, se dnevnikopisci ne moremo odpovedati prehranskim komentarjem: nocoj so nas nasitili lokalni vretenčarji, a najbolj je dišal tvoj kisel krompir. Večerno radovednost je nato pogasil dr. Aleksander Simonič s predavanjem o testih praštevilskosti. Poleg seznanitve s svetovnimi kazinoji nam je z uporabo Miller-Rabinovega testa razkril življenjsko modrost. Z algoritmi je tako kot z ljudmi — večji, kot imaš \(k\), počasneje tečeš.

Prežgano subsredozemsko vročino je razblinila poletna nevihta in nam obudila spomin na potopni MaRS 2023. Pridne ponočevalce ali pa tiste jutranje bralce naj še razvedrimo s prvenstvenim MaRSovskim anagramom, ki ga je najbolje užiti ob skodelici kave.

Garaška je dirka do vrha iz dna.
Kdor v cilju je prvi, TA PREJ ČAGO DA.