MaRSovski dnevnik
Spodaj lahko najdete MaRSovski dnevnik letošnjega tabora. Za razlage dnevniških nebuloz zapisanih v svojevrstnem slogu se obrnite na udeležence, v primeru sile pa tudi na
komentarje na takojšnji enoti mase.
Letošnji dnevnik sva izdelala in na svitlo dala Manca Ernst in Matija Likar. Fotografije so nastale izpod rok Izaka Jenka. Lekturo in cenzuro je prevzel Nejc Zajc.
Sobota, 2. avgust 2025
Sodni dan bo, dan plačila.
Vsi epi se morajo nekoč zaključiti. Tako se ima zdaj žal zgoditi tudi z letošnjo edicijo člankarskih noči ob viteških pravokotnih mizah. V svojih zadnjih izdihljajih smo vsetedenske vragolije piarovsko predstavili širši javnosti. Če ste ujeli sobotno obedovanje, super. Če ne, sočustvujem z vami.
V duhu popredstavitvenega slovesa prilagamo še zadnji padec dnevniškega mikrofona.
Nocoj, pa oh, nocoj,
ko Mars ugasnil bo,
sta k nam dva modra kmeta
prišla jemat slovo.
Ne jokej, ljubica,
ne bodi žalostna.
Čez kratki eno let’
se bomo vidli spet.
Prežalostno srce,
ne bom vas vidla več.
Oj, samo večni beg,
naj eno let’ bo preč.
Petek, 1. avgust 2025
Večinoma nenaspani, a vseeno avalonsko zagnani smo se še predzadnjič pognali dol po žarnih stopnicah na zajtrk. Žal dnevnikopisca zaradi tušnih zapletov spet nimava niti besed niti številk za njegov opis, saj sva zamudila vse, razen peroralnega strela kafice. Izkušnja je bila nenegativna.
Misleč, da bomo le malo raztegnili svoje ude, smo se ljubitelji netekateka zopet zakotalili na trato, kjer smo v \(2n+1\) ponovitvah pozdrava delnemu oblaku nekaj časa uživali, potem pa vedno manj, dokler se ni jutro prelevilo v dolg dopoldan. Neomajen trans nizozemskega inštruktorja je v korist zasedenemu urniku prekinila dvestokonjska košnja (tokrat izjemoma v pravem pomenu besede). Namaste.
Kmalu smo že morali živčno pohitet dokončati svoje žarke, da smo jih smeli nesti požegnat Ježu ter Kuncu. Nam je bilo vse skupaj blazno zoprno. Mentorca pa nam je težila. Rekla je, naj ju gremo pogledat, no. Vesele urice projektiranja se morajo vedno končati – sledi košnja. Tokrat smo se bili primorani spopasti z bureku sosednjimi zelenjavno-mesnimi kvadri. Govori se, da sta jih spremljali še juha ter solata (ampak jaz o tem nič ne vem, ker sem se takrat kregala s printerjem).
Preidimo k stvari. Po košnji smo se brzo odpravili v boj za najvišje odličje tabora – zmago MaRSovske pustolovščine. Pognali smo se v strn in drn, čez temačna slemena in oblačne grape, prek poštarske in diskretne metrike, in se ob tem, kot se za prave geografe spodobi, spretno izogibali pretočim koreninam. Nek se vidi, nek se zna, kdo kulinarični dnevnik rad ima, smo ugotavljali pri Manci, drugo polovico dnevničarske ekipe pa so po koncertu davida iz geta deportirali na nehomogeno polje ugank. Strašen boj, ne boj, gozdarsko klanje proti čebru (oz. emperu, kot so nas večkrat popravili prodajalci s tabora MeRKUR) in produ so kar najbolj vnetljivo premagali votli predmeti za prenašanje ali hranjenje juhe. Slava jim.
Večerjo je dodatno začinil prihod ta drugega izmed bratov Karamazov Kuzman. V obletničnem kvizu so udeleženci pošteno zagnali svoje, od nespanja znucane, sive celice in premagali mentorje na njihovem domačem terenu – poznavanju tabora. Zmago smo zapečatili v zgodovino s tremi pojemajočimi tortnimi diagrami in serijo gasilskih fotografij. Fala puno za pecivo.
Medtem se je pa na Planinškem dvorišču že otvoril premierni koncert didžej-roštiljarskega tandema DJ Gujdek in Stator, ki sta poskrbela, da nihče ni stradal, niti kulturno niti sicer. Z vegetacijsko predserijo gozdnih bučk in mesno serijo celotne igralske zasedbe Pujse Pepe smo se okrepčali za diskusije s častnim globalnim strokovnjakom za vinjete ter, ključneje, maratonsko ponočevanje. Spoj akustično-rejverskih melodij je odmeval dolgo v noč, drumla, drumla, dija.
Četrtek, 31. julij 2025
Ali vi veste, kako deluje matematika? Ako bi se o tem izobrazilo nadobudno devetglavje marsistične partíje, se morda današnjemu vjutranjemu roju za omizje ne bi morilo prileteti v 420-nanometrski končni vrsti, nelačni ujetja svojega sija v kamro. Ker je običajna padla dol, so sklečno rekreacijo v svojih rokah pridržali prepozni ljubitelji ščetkarjenja. V drugi roki marsikateri nismo držali zlatega smeha.
Kačjo odisejado smo zaključili ravno ob uri košnje, ravno opravljene na bližnji livadi. Marsikaterega herbivora je dno zajemalke odvrnilo od krožnika fižolove juhe, spoprijeti pa smo se bili primorani tudi s tokrat pohanim piščancem. Sledilo je še eno kositveno presenečenje — tokrat direkt iz kište. Zaradi kolektivnega leklerškega dopusta logistično-dnevniškega dela posadke v času obeda prepuščam preostanek koške kronike bralcu za vajo.
Nasiteni, vendar sitni ne, smo s šnelestkurza retorike gladko vkorakali v spretno nastavljeno Nejčevo past vabila na študij na Fakulteti za M in F. Travmatsko izkušnjo smo uspešno uspeli sanirati z družinskozabavnim kvizom, v izvedbi poletnih breez, ki ga je pripravil dežurni gozdar Jenc.
Večerno udejstvovanje v jedilni kamrci je obogatila mogočna odrska prezenca bivšega dnevničarja HP. Nismo imeli izbire — pasjim tortelinom ter mami in atu smo morali slediti v gornji Štuk. Tam nam je zgoraj omenjeni in spodaj taroško podpisani, za švico ful, David Opalič zakuhal predavanje s skripte na računu iz Lidla. Uporabnikom je prav tako zagotovil prednost na prihodnjem derbiju z napeljavo načela naročanja vodnjaka. Pred nočnim avaloniranjem smo mlade delovno sposobne bodoče puntarje obremenili s knapovsko porcijo obvezne projektne tlake. Izpod peresa neznanega pošrekookega avtorja na jedilni tabli pojavile parole nebeškomandatskega značaja. Mafijski detektivi sklopamo, da gre za naključje.
Ura je ful, js nemorem več, srečno. Evo še poldrugi par fotkic. Če se fotk ne vidi, pač jok brate :P
Sreda, 30. julij 2025
Matija manjek ManČiči nagaja,
ura je šest, on pa sladko aja.
Vsi so že v pisarni, elektrike ženi,
Matija manjek pa kar mirno spi.
Nimam besed, ki bi opisale današnji zajtrk. Imam pa številke. 6/10
Odhodni strokovnjak za dinamiko fluidov nas je posamič odvedel do slapa. Poskrbel je, da smo bili obuti. S sabo smo prinesli \ldots vse svoje tekočine. Imeli smo tudi zaklope. Če nismo, nam jih je posodil. Oddal nam je številko celice. Oblečene nas je premostil k mramorju. Po Čičanju z DronČićem in Zvezdano je lokomotiral ob grozdnem soku ter skladbi. Šnelejša motorika ni bila slapa odloČičev.
Pošteno prestradani in po krivem zašvicani ful smo se zakadili v jedilni prostor, ki se nam je nastavljal s trohodnim razvajanjem. Svoje želodčne stene smo restavrirali s prednedeljsko porcijo goveje župce s korenktno sesekljanim korenčkom in ribano kaſho. Kot JBT neprijateljevega desanta smo se tudi mi rešili gotove lakote z rdečom pesom. BrbonČično odisejado je pripeljala do vrha prožna šnita debeločutno narezanega skrivnostnega stegna ene izmed lokalnih nekoč štirinožnih (sedaj sicer breznožnih) prijateljic. Ponudba vin je bila skromna.
Popoldansko siesto je zaznamoval nepričakovan derbi med rekreativnimi uporabniki tuša in mezdnimi popravljalci občinskega vodovoda. Navkljub oČični premoči Bauštelcev nad sklenjenimi krivuljami v prvi polovici so jih naši Uporabniki kasneje s čakalnim desantom nadmočili in se namočili v svojem deležu Areške kapljice.
Zložene ter vložene v \(\mathbb{R}^3\) nas je (razen deda, on bo moral še dosti kruhovih cmokov pojest) jedilnica zopet odprtih rok sprejela v objem ražnjev, solate, ki ni bila šobska, ter svakdanjega kruha.
Na vprašanje o življenju, premijah in sploh vsem nam je pomagala odgovoriti dežurna predavateljica Andreja Čič. Žrtve letošnjega mafijana smo potolažili s statističnim zaključkom, da njih smrt še najmanj prizadane ter tudi v teoriji potrdili, da kajenje ubija (vejp lime-lemon za zdaj ostaja odprt problem). Širokodušno nas je tudi obdarila s preživetvenim kompletom retraktibilnih plastenk in kap. Ko je boČič, je pač boČič za vse.
Tisti, ki se do zdaj še ni zložo, je prijetno vabljen na obdelovanje fevdalne zemlje, karaoke bol na tih, siljenje gesla ali državno tekmovanje v peki piščanca. Bolje v roki, kot konj sam vanjo pade.
Torek, 29. julij 2025
Eni se držimo obljub (ene pa čaka 650 sklec), ide zaj gas.
Jogistični častnik Jus (strešica se je izgubila) nam je pomagal raztegniti naše okončine, medtem ko nas je strokovnjak za tekočine in fluide ne Tim, temveč Adnegel popeljal občutiti relief lokalne krajine. Jutranje majanje na igrišče je v običajnem pohorskem duhu pospremila snežna kepica z nesedežno garnituro neznanega rdečenja ter znanega zelenja, ki je bila naknadno premeščena na posteljico vsakdanjega kruha. Neljubitelji prhkokremastih kompozicij pa so se lahko poslužili v (bralec lahko sam izbere glagol) neskončnih vrstah za tuš pred Dramljenjem. Zdopoldanske aktivnosti je zaznamovalo švicanje ful ob garaškem premagovanju projektnih zapletenin in preizkusom življenjsko pomembnih ročnih spretnosti zvijanja papirja.
Nadaljevali smo s štirihodno košnjo. Bolfinistično pripravljenim gobicam sta sledila pépa pa krompir, namesto z brisanjem mize pa smo obed zaključili s presenečenjem iz pečice. Za četrtega sta poskrbela pogrešana pripadnika mentorske rase. Lokacija njunega opoldanskega hoda zaenkrat žal še ni znana (čakam, da pride dnevnikopisec dol, pa sam pove).
Tokratni gostujoči družabni program smo pod taktirko Ljubeznivega Simona in prjatučkov udejanili z reševanjem skavtskega sveta. S krajo src in zastavic smo se s preizkusom podmizne igre uspešno izognili avtomobilskim podvozjem ter priglasili večernomentorski gremomiposvoje.
Svoj sklepni obrok dneva smo zapolnili z repetiranjem knedlaste obare v jušni omaki, skupaj z ljubiteljem vegetacije neljubimi govednimi presenečenji. Korektni vaseršpocli, spretno izognjeni svoji kvazibetonski podstrukturi, so žlični jedi že skoraj upravičili samostojen nastop na večernem mimohodu hodov, ki ga je nepričakovano podvojinil pehar zarečenega.
Za postobročno rajanje je poskrbel še ta zabavnejši izmed bratov Kuzman, ki nas je dodobra pripravil na morebitno srečanje s treniranim medvedom ali Kristijanom na petkovi pustolovščini. Prvi večer tega večera smo začinili z umskimi igrami ter lubijejnim Avalonom. Za nameček še prilagamo hranopis poznovečernih lačnih uric.
Fino:
čajni torusi v soku iz kanistra
Ne tako fino:
drobtine čajnih torusov v soku na dnu skodele
Ponedeljek, 28. julij 2025
Komaj smo začuli robati glas Davida in Sibile: „Halo, sonce je že nad Pohorjem!" smo solznili iz postelje, čeprav rib tam že dolgo ni bilo. So bili pa ježki, ki za razliko od našega starega zaveznika navkljub svoji spodrsljajoči nravi jutru niso odzdravili s tekom tekom. Ave, dušan je mes zrihto, da je Rene Rogina lahko delavniško pomožil drugi grilj letošnjega tabora. Gozdarjenju in logarjenju je sledil križarski pohod na projektiranje v svet igral. Minimalne ploskve smo zalučali poscherk ob poveljstvu Tjaše Vrhovnik. To, da vse poti pisem iz daljnih zdežel vodijo na pošto, pije sok, poln milnih mehurčkov.
Krilate prijatelje (ki bodisi so bodisi niso bili elementi množice vseh ljubljanskih golobov, ki so nesrečno trčili v steno parljamenta) naj na ta veseli dan pospremi cajnkarjanska uganka: kako se reče, ko z nekom obračunaš na spletu? Snežana svetuje proti definiciji – uporabite raje intuicijo. Svobodno zaorjimo zgolj, da vsak je dobil 16.30 za večerjo, kakšno drugo plinstronomsko pa malo jutri zarečemo.
Večer smo ovekovečili z Janinim uličnim Estimathonom ter spoznali, da je izmed treh znanih razdalj najdaljša res tista med domnevnim in resničnim številom različnih marsovskih mentorjev. S pecivom in dretjem so Bolfenčani usvojili sladek prigrizek. Evo, štiriumfator. Kot zaredčeno, mnogi prvi bodo zadnji in zadnji bodo zadnji. Daleč za šestami pa jih je lovila lovila nekruta resnica: Christus Kaktus est.
Prebaletila nas je zdravljica in sicilijanske kocine so nam šle pokonci, ko je Ajn Kabla poslovil od stola. Udobno mafijsko selo zaspi, g(or)enc pa bedi, drumla, drumla, dija.
Nedelja, 27. julij 2025
V svojih najljubših avtomobilskih prestavah smo se v vsozvezdnem soju popoldanske delnooblačnosti zakadili v šprint po Pohorzejskih poljanah do vzletne ploščadi. Navkljub močnemu tlaku pelotona mentorjev od Anje do Planinke nam je vijolično majico odtujila klapa treh zasledovalcev, maksimizirajočih svoj čas v bolfenški družbi.
Po prečkanju ciljne strmine smo novospečene dostavljence zaslišali o matematičnih navdihih ter jim vzeli šalcostrele. Z obvezno namestitvijo latexa smo tako bili ospremljeni za vzlet z ene izmed lokalnih betonskih konstrukcij. Izfstrelili smo se v tratosfero z aktivacijo čaker marsovskega pozdrava, ki nam ga je iz nizostranstva poklonil in temeljito dokumentiral mentorski uživač titana. Neprišelprav je tako skupaj z zakoreninjeno kransterdamsko trojico tvoril rep današnje etape (gum ne žge).
S kurza nas je dež urno pognal za jedilne, vendar neužitne stole in stolice, kjer smo svoj fejstbukbolizem poženili z granularno prilogo Rudijevih in Martinih sosed, ki smo jih po grlu posplahnili s čustvenim, a vsebinsko praznim literarnim, glasbenim delom.
Vse poti didaktičnega večera so vodile do nadaljevanke desetih skljec ter predavanja Jasne Urbančič iz podjetja Teads, ki nas je nadzorovano podučila o značilkah nenadzorovano rastočih pohorskih gob. Usvojeno ansambelsko metodo bomo nocoj, pa oh, nocoj utrdili s citatom lokalnega glasbenega virtuoza Tineta Lesjaka.
Sonček čez hribček gre,
Mars pa za gore,
zvezdice presvetle se potope.
Drumla, drumla, dija,
drumla, drumla, di,
drumla, drumla, drumla,
drumla, drumla, di.
Zvezdice presvetle se potope.
